Posledično se bo obveznost sprejetja ukrepov s ciljem bolj trajnostnega delovanja, in hkrati spremljanje ukrepov svojih posrednih in neposrednih dobaviteljev na tem področju, razširila na občutno večje število družb v Nemčiji, iz sicer iz dosedanjih 600 na približno 3000. Ker je Nemčija največja trgovinska partnerica Slovenije, je pričakovati, da bo v tem letu še več slovenskih družb soočenih s poizvedbami in zahtevami s strani svojih nemških poslovnih partnerjev glede zagotavljanja spoštovanja človekovih pravic in varovanja okolja.
Na zahteve zakona pa se morajo osredotočiti tudi male in srednje velike nemške družbe, ki niso neposredne zaveznice. Izvajanje obveznosti skrbnega pregleda v pogodbenih razmerjih kot tudi prenos obveznosti, na primer na podlagi pogojev dobavitelja, postaja namreč bistvena sestavina dobaviteljskih pogodb.
Zakon o skrbnem pregledu družb v dobavnih verigah zavezuje večje nemške družbe, da v okviru svojega poslovanja in v svoji dobavni verigi ustrezno upoštevajo obveznosti potrebne skrbnosti, povezane z varovanjem človekovih pravic in okolja, s ciljem preprečevanja ali zmanjševanja tveganj na teh področjih. Pri opredelitvi zaščitenih pravic se zakon nanaša na večinoma splošno ratificirane mednarodne pogodbe o varstvu človekovih pravic in varovanja okolja. Poleg tega zakon vsebuje poseben katalog tveganj pretežno povezan z delovnim pravom in prepovedmi ravnanj v škodo okolju.
Osrednja obveznost družb je torej vključitev obveznosti skrbnega pregleda oziroma ustreznega sistema upravljanja tveganj v korporativno politiko. To vključuje različne, medsebojno povezane, ukrepe, kot npr. vzpostavitev sistema za upravljanje tveganj, izvajanje rednih analiz tveganja, sprejetje izjave o politiki vezani na strategijo zaščite človekovih pravic, vzpostavitev preventivnih ukrepov znotraj lastnega poslovanja in do neposrednih dobaviteljev, sprejetje sanacijskih ukrepov, vzpostavitev pritožbenega postopka, itd.
Družba pa mora, med drugim, vzpostaviti ustrezne preventivne ukrepe tudi do neposrednega dobavitelja, kar vključuje upoštevanje pričakovanj o spoštovanju človekovih pravic in varovanju okolja že pri sami izbiri neposrednega dobavitelja, pogodbeno urediti zagotovilo neposrednega dobavitelja o spoštovanju navedenih pravic in da bo odgovornost spoštovanja teh pravic ustrezno naslovil tudi vzdolž dobavne verige, izvedbo usposabljanj in izpopolnjevanj za uveljavljanje omenjenega pogodbenega zagotovila ter doseči dogovor o ustreznih pogodbenih kontrolnih mehanizmih in njihovem izvajanju na podlagi tveganja za preverjanje skladnosti s strategijo človekovih pravic pri neposrednem dobavitelju.
V primeru hujših kršitev človekovih pravic ali okoljevarstvenih načel na strani neposrednega dobavitelja, ki se ne morejo odpraviti v primernem času, mora družba vzpostaviti primeren načrt za prekinitev sodelovanja s tem dobaviteljem.
Če pa se zahteve skrbnega pregleda ne izvajajo na ustrezen način s strani zavezanca, pa obstaja tveganje prekrškovnega postopka in naložitev visokih glob, poleg tega pa zakon predvideva tudi izključitev iz prijav na javne razpise.
Podobna ureditev bo v kratkem relevantna tudi za članice Evropske unije, saj se pričakuje sprejem Direktive o skrbnem pregledu glede trajnosti, ki je v veliki meri primerljiva z obravnavanim nemškim zakonom, v določenih segmentih pa bo sprejeta direktiva verjetno še strožja.
Celotno besedilo članka lahko najdete TUKAJ, kjer se nahaja tudi povezava do celotnega besedila nemškega zakona o skrbnem pregledu družb v dobavnih verigah.
Avtorja: Mag. Maja Malešević in PwC v Sloveniji
