Z dvema otrokoma in delom v nahrbtniku sta se Gregor in Olivera iz Prevajalske agencije GORR, našega članskega podjetja, odločila za drzno potezo – enajstmesečno potovanje okoli sveta. Skupaj z družino bosta obiskala 16 držav na štirih celinah, ob tem pa še naprej vodila svoje podjetje na daljavo. V intervjuju razkrivata, kako sta se pripravila na to izkušnjo, kako usklajujeta delo, šolo in družinsko življenje ter kakšne poslovne priložnosti opažata na poti.
Odpravili ste se z družino na pot okoli sveta, o kateri sanja le malokdo v Sloveniji in po svetu. Kaj je bil vaš glavni navdih oziroma motivacija za odločitev, da ste se kot družina podali na tako dolgo pot in s seboj vzeli tudi službene obveznosti?
O tej poti je Gregor dolgo sanjal in je trajalo, da je prepričal še svojo drugo polovico. Odločitev, da se z otroki podamo daleč od doma in udobja, v čisto druge kraje, ni tako lahka, kot se morda zdi na prvi pogled. Vsekakor gre za dogodivščino in željo po doživljaju drugih kultur, jezikov, ljudi in navad, ampak je za tem veliko več: splanirati pot, ki bo varna in udobna za otroka ter da se ob tem izginemo mrzlemu in slabemu vremenu. Vse to v 11 mesecih, 16 državah in okvirno 50 posamičnih lokacijah v Aziji, Ameriki in nekaj malega v Afriki ter Evropi.
Kaj je tako dolga pot in odsotnost pomenila za vašo agencijo v prvih nekaj mesecih? So bile vaše priprave na odsotnost obsežne že nekaj mesecev pred odhodom, da bi poslovanje potekalo čim bolj gladko in brez večjih motenj?
Naša ekipa v prevajalski agenciji dela stoprocentno od doma že pet let, pa v tem smislu najin odhod ni predstavljal večje spremembe. Prav tako so zaposleni v mnogih procesih popolnoma samostojni in nas za marsikatera opravila ter odločitve nujno ne potrebujejo. To pomeni, da smo pred odhodom zgolj obnovili in podrobneje določili vloge vsakega, tako da je delo potekalo povsem brez motenj. Prodaja je sicer nekoliko upadla, kar je za našo panogo normalno tekom poletnih mesecev, tako da bo šele zadnje četrtletje pokazalo vpliv najine odsotnosti – na prodajo in sicer.
Kako so se na vodenje podjetja iz tujine odzvali vaši poslovni partnerji in stranke?
Vsi so novico o naši poti sprejeli z navdušenjem. Mnogi so nam tudi odkrito povedali, da nam malo zavidajo in da nas bodo z veseljem spremljali. Kot prej omenjeno, naše stranke in partnerji vedo, da imamo odlično ekipo, na katero se vedno lahko obrnejo in zanesejo, zato jih najina fizična odsotnost ni skrbela. Vsa siceršnja komunikacija z nami pa poteka normalno, eventualno z manjšim zamikom, zaradi časovne razlike.
Potovanje nam nudi nova okolja kot tudi nove izzive, ki se jih moramo spopasti ali kot družina ali pa kot vodstveni kader. Kako je vaša nenehna selitev vplivala na vaše osredotočenost na delo? Kako ste usklajevali potovanje in delo?
Prvi mesec poti sva si vzela dopust za popolno osredotočenost na potovanje in celo dinamiko, ki jo takšna pot zahteva. Nato sva začela delati za nekaj ur, kar pomeni, da se je naš dan razdelil na dopoldanske aktivnosti in izlete, delo in nato večerne aktivnosti. Nekatere naloge so naju počakale do pozno zvečer.
Ker je starejši sin v petem razredu, se je na urnik septembra uvrstila še šola in priznamo, da bi potrebovali, da dan ima več ur. Po eni strani te kličejo vse zanimivosti novega mesta, po drugi pa je dosti stvari, ki jih je treba opraviti – šola, delo, ne nazadnje tudi počitek. Poleg tega pa je treba pot planirati naprej.
Ker je najin čas »v pisarni« zelo omejen, dela se lotiva učinkovito in se posvečava najbolj prioritetnim nalogam, kar so predvsem finance, prodaja in vsesplošna kontrola procesov. Trudiva se tudi povsod navezati kakšne poslovne stike in se povezati s poslovno skupnostjo.
Ne glede na to ali potujemo poslovno ali privatno nam potovanja omogočajo odkrivanje novih navad, poslovnih praks in različnih kultur. Zato nas zanima kako po vašem mnenju nomadski stil poslovanja že vpliva na vas in agencijo? Ste na svojih popotovanjih že odkrili oziroma izkusili način poslovanja, ki bi ga lahko tudi predali vaši ekipi v Sloveniji?
Trenutno se nahajamo v Aziji, kjer je vse dosti ceneje, pa zato »iz prve vrste« ugotavljava, da bi tukaj s prevajalskimi storitvami bili nekonkurenčni. Poleg tega so tukaj lokalni jeziki tako močni, da drugim jezikom, začenši z angleščino, niso pretirano naklonjeni.
Smo pa opazovali delovne navade – kako v Indoneziji in Maleziji delajo razmeroma veliko, tudi dvojne urnike, v Vietnamu pa dosti manj. Nas je pa navdušilo, kako vešči so Vietnamci cross- in up-salea: kupimo sadje in nas takoj vprašajo, če ne bi še smuti; vzamemo pekoč bánh mì in nam ponujajo vodo; taksist nas pobere na letališču in takoj vpraša po daljših destinacijah, ki jih nameravamo obiskati. Največ lahko dobimo od že obstoječe stranke in v Vietnamu to res obvladajo.
Za konec pa še vprašanje v zvezi s slovensko kadrovsko kulturo. Od pandemije Korona dalje se je tudi v Sloveniji nekoliko bolj uveljavilo delo od doma. Kaj pa delo na drugem koncu sveta, ki je prav tako lahko delo od doma?
Za dejavnost kot je prevajalstvo, ni večjih ovir za uspešno izvedbo takšnega načina dela, ker so vsa naša delovna orodja, razen računalnika, digitalna in na spletu.
Ker imamo vsi mlade družine, nam zelo pomeni, da ne zapravljamo časa na prevoz v ali iz pisarne in tako imamo več časa za odklop, počitek in vse drugo, kar radi počnemo, kadar ne delamo. Za čim več stika smo uvedli redne skupinske sestanke – formalne in neformalne, dobimo se tudi v živo in gremo v naravo, kosilo, pijačo ...
Zavedamo se, da delo od doma pri delodajalcih in nekaterih delavcih ni najbolj priljubljeno, ampak pri nas ta model odlično deluje in si trenutno ne predstavljamo vrnitve v pisarne. Pri zadnjih nekoliko zaposlitvah je pretehtala ravno možnost dela od doma in je to, v času pomanjkanja kadrov, ena izmed naših konkurenčnih prednosti. Vsak se lahko brez motenj posveti svojim opravilom, četudi vmes izprazni pralni stroj ali skoči ven po opravkih. Ta vidik razumeva in vzameva v zakup, dokler je delo opravljeno, in misliva, da zaposleni cenijo, da lahko med delovnikom storijo tudi kaj koristnega zase. Da vse to deluje, pa je potreben visok nivo odgovornosti in zaupanja. Ne nazadnje si brez takšnega načina ne bi mogli privoščiti te poti.