Zaposleni v Sloveniji so upravičeni do dodatka na delovno dobo. Ker bi lahko prišlo do različnih interpretacij trenutne zakonodaje glede delovne dobe, ki se upošteva pri obračunu dodatka na delovno dobo, bo zdaj o tem odločalo Vrhovno sodišče. Odločitev Vrhovnega sodišča bo predvidoma podala natančnejši odgovor glede te problematike in tudi jasno stališče, kateremu od zgornjih stališč gre slediti.
Zakon o delovnih razmerjih (»ZDR-1«) v 129. členu določa, da delavcu pripada dodatek za delovno dobo, pri čemer se višina dodatka določi v kolektivni pogodbi na ravni (posamezne) dejavnosti (»KPD«). 222. člen ZDR-1 določa, da delavci, ki so imeli ob uveljavitvi ZDR-1 pravico do dodatka za delovno dobo najmanj v višini 0,5 odstotka od osnovne plače za vsako izpolnjeno leto delovne dobe, ohranijo tak dodatek, razen če je s KPD določeno drugače. Na podlagi jezikovne razlage obeh navedenih določb ZDR-1 je moč razumeti, da se lahko s KPD določi tako drugačno višino dodatka na delovno dobo, kot tudi, da lahko KPD določi, da se pri obračunu tega dodatka ne upošteva skupna delovna doba, marveč npr. zgolj delovna doba pri zadnjem delodajalcu.
Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti je v pravnem mnenju št. 1001-381/2018-2 (ki ga je podprlo tudi Združenje delodajalcev Slovenije) navedlo, da se strinja z jezikovno razlago, v skladu s katero lahko KPD vprašanje delovne dobe, ki se upošteva pri obračunu dodatka za delovno dobo, uredi manj ugodno za delavce. Konkretno stališče pa je v nasprotju z novejšimi judikati Višjega delovnega in socialnega sodišča (»VDDS«), ki je v odločbah opr. št. Pdp 916/2017 in Pdp 935/2017 zavzelo stališče, da KPD lahko določi nižjo višino dodatka za delovno dobo, ne sme pa določiti krajšega obdobja delovne dobe, ki se delavcu upošteva pri obračunu dodatka na delovno dobo. Sodišče je stališče utemeljilo s tem, da če bi zakonodajalec pri določitvi dodatka za delovno dobo res imel v mislih zgolj delovno dobo, ki jo je delavec dosegel pri zadnjem delodajalcu, bi to izrecno in nedvoumno določal. Po mnenju sodišča bi tako morali delodajalci, ne glede na morebitne drugačne določbe KPD, pri določanju dodatka na delovno dobo nujno upoštevati delovno dobo pri vseh dosedanjih delodajalcih delavca (tj. skupno delovno dobo).
V zvezi s sodbo VDDS opr. št. Pdp 916/2017 je bila dopuščena revizija glede vprašanja, ali se lahko prvi odstavek 129. člena ZDR-1 razlaga le tako, da delavcu pripada dodatek za skupno delovno dobo ali pa lahko KPD to pravico vseeno uredi tudi manj ugodno za delavca in jo npr. omeji le na delovno dobo pri zadnjem delodajalcu. Odločitev Vrhovnega sodišča pa bo predvidoma podala natančnejši odgovor glede te problematike in tudi jasno stališče, kateremu od zgornjih stališč gre slediti.
Vir: Odvetniška pisarna Fabiani, Petrovič, Jeraj, Rejc d.o.o. | Tel.:+386 8 205 21 11 | Fax: +386 8 205 21 10 | info(at)fpjr.si